... something hits you from behind.
Tokrat je kot strela z jasnega udarila bivsa punca. Se ko sva sla narazen (no, sem se odlocil da grem :( ) se nisem pocutil tako slabo. Sodelavci me danes skoraj niso prepoznali ko sem prisel skozi vrata.
Kaj se je zgodilo? Ne vem, ne vem, ne vem... nisem je videl, nisem nic slisal od nje. Kolega je rekel, da je to osamljenost? Pa ne osamljenost v smislu da sem sam - ne, imam veliko prijateljev v druzbi katerih se pocutim zelo dobro in se zabavam; Ampak v smislu da potrebujem nekoga, ki je vedno tam in me vsaj malce komandira (ze dolgo vem da ne funkcioniram prav ce tega nimam).
In verjetno je to udarilo po tednu smucanja ko sem non stop imel okoli sebe iste ljudi in smo na koncu razvili skoraj druzinsko funcioniranje. Plus zraven je bil eden izmed mojih najljubsih parov. In ko sem ju opazoval sem ugotavljal kaj je manjkalo in kaj je bilo narobe.
Verjetno je cas, da bo moji prvi cisto emocionalni in nelogicni odlocitvi koncno pogledam stvarem v oci. In ugotovim kaj mi je bilo in kaj mi je. Kaj hocem - danes, jutri, cez mesec, cez leto... five year plan. ;) Cetudi vem da se ga ne bom drzal. In nenazadnje: Ali pogresam njo ali pogresam nekoga? Glede na to, da nimam ravno problemov spoznavati ljudi in ocarati kaksen punce (vem da je to zelo cocky povedano) in da me to trenutno ne zanima prevec (Disclaimer: Tudi fantje me ne zanimajo v tem smislu)... No, mogoce pa preprosto nisem ready... ampak zakaj pa potem to pogresam. Huh... cas je za osebno pshioanalizo. Neeeeee
No comments:
Post a Comment