... nisem izginil. Še sem na tem svetu in še se bom javljal. Samo v službi pač ne morem pisat.
Januar je bil kar zanimiv mesec. Pa ne bom utrujal z vsem... samo o eni bolj zanimivih izkušenj. Šli smo jest v Blindekuh. To je restavracija v kateri je tema. I to ne tema kot ponoči, ampak prava trda tema v kateri ne vidiš obrisov, gibanja... nič, nič, nič. Vidiš manj kot če zapreš oči (no, vsaj jaz vidim pikice ko zaprem oči :).
Menu imaš pri vhodu in si ga pač tam ogledaš. Potem pa pride po vas natakar (natakarji so slepi oz. imajo zelo slab vid) in celotno druščino odpelje po parih ovinkih in tunelih do mize. Ker se v teh tunelih popolnoma stemi in kmalu ne vidiš nič vas odpeljejo do mize v vlakcu (eden drugega držiš za ramena, natakar je pa lokomotiva :D).
Hrana in ostalo je pač kot v normalni restavraciji. Kako ješ? Se da, niti ni tak panike. Malce si pomagaš z rokami ampak kar gre. Največji problem je podajanje stvari preko mize oz sosedu.
Na začetku je tema zanimiva, vznemerljiva... drugačna. Popolno temo sem sicer doživel prej v jami, ampak samo za par minutk. S časom pa se začne tema vsedati vate in postaja zadušljiva in kar malce neprijetna. Kolega ki je sedel poleg mene, me je vsake par minut prijel za rame. Ko smo spet naredili vlakec in zagledali luč na koncu tunela se nam je vsem kar malce oddahnilo. Biti tako odrezan od enega od čutov za dalj časa je bila nova izkušnja in čeprav bi jo priporočil, ne čutim nobene potrebe po Rêpete-ju!
P.S.: Z današnjim dnem se je projekt Poletje zame zaključil in od sedaj naprej bom spet bolj stalno v Londonu.
No comments:
Post a Comment