Slepa krava in ne, ne gospa...

... nisem izginil. Še sem na tem svetu in še se bom javljal. Samo v službi pač ne morem pisat.

Januar je bil kar zanimiv mesec. Pa ne bom utrujal z vsem... samo o eni bolj zanimivih izkušenj. Šli smo jest v Blindekuh. To je restavracija v kateri je tema. I to ne tema kot ponoči, ampak prava trda tema v kateri ne vidiš obrisov, gibanja... nič, nič, nič. Vidiš manj kot če zapreš oči (no, vsaj jaz vidim pikice ko zaprem oči :).

Menu imaš pri vhodu in si ga pač tam ogledaš. Potem pa pride po vas natakar (natakarji so slepi oz. imajo zelo slab vid) in celotno druščino odpelje po parih ovinkih in tunelih do mize. Ker se v teh tunelih popolnoma stemi in kmalu ne vidiš nič vas odpeljejo do mize v vlakcu (eden drugega držiš za ramena, natakar je pa lokomotiva :D).

Hrana in ostalo je pač kot v normalni restavraciji. Kako ješ? Se da, niti ni tak panike. Malce si pomagaš z rokami ampak kar gre. Največji problem je podajanje stvari preko mize oz sosedu.

Na začetku je tema zanimiva, vznemerljiva... drugačna. Popolno temo sem sicer doživel prej v jami, ampak samo za par minutk. S časom pa se začne tema vsedati vate in postaja zadušljiva in kar malce neprijetna. Kolega ki je sedel poleg mene, me je vsake par minut prijel za rame. Ko smo spet naredili vlakec in zagledali luč na koncu tunela se nam je vsem kar malce oddahnilo. Biti tako odrezan od enega od čutov za dalj časa je bila nova izkušnja in čeprav bi jo priporočil, ne čutim nobene potrebe po Rêpete-ju!

P.S.: Z današnjim dnem se je projekt Poletje zame zaključil in od sedaj naprej bom spet bolj stalno v Londonu.

Reklamo je treba prilagoditi...

... trenutku. Ce pa jo prilagodis se vsebini v casopisu je pa se toliko bolje! Mi dopade...

Ko se zacnejo...

dolge ure v sluzbi v Novembru obrestovati. Ta vikend sva z kolegom ostala v Svici in sla smucat v Davos/Klosters. Malce prevec fanci za moj okus, pa vendar... Spet sem bil kot otrok (zadnje case se mi to pogosto dogaja)... povsod kjer se je dalo izven prog, valjanje po snegu, vpitje po praznih progah...

Danes (nedelja) nama sicer vreme ni bilo naklonjeno in sva koncala smucat ob 2h. Sva pa zato sla nazaj v Zurich z vlakom podnevi. In proga je super. Na trenutke me je spominjala na naso Bohinjsko, eh kaj Bohinjsko, graparsko progo. :)

Ko objavim slike pa sporocim... ma pa verjetno sedaj spet nekaj casa ne bo online. Sem v fazi delo (koncujem ob 6h :) - celo ob 5.30 mi je uspelo!!), telovadnica, sauna, vecerja, branje, spanje.

Leto se je komaj začelo...

... in že imam težave s planiranjem počitnic. Ja, sladki problemi; pa vendarle so.

Nekaj bo treba it domov (starša in brata, prijatelji).
Parim prijateljem po Evropi sem obljubil, da jih obiščem (dolgi vikendi... pa vendar ukradejo nekaj dopusta).
Prijatelj se poroči na Cipru (bo treba nekaj dni dopusta).
Povabljen sem na Mavricijus za 14 dni.
Povabljen sem v US za 14 dni.
Z dvema prijateljema smo se dogovarjali za teden v Maroku.
Smučanje za teden je že urejeno.

30 dni dopusta preprosto ni dovolj! :) Ja, ja, vsega človek pač ne more imeti in bom moral malce razmislit. Ampak ravno to je moj problem! :P

P.S.: Če se slučajno mislite poročiti to leto in bi radi da pridem... prosiiiiim povejte čimprej! :D

Zakaj hudiča...

... je zmeraj ko poglam napoved na Delu v SLO napovedano sonce in na BBCju oblačno?

No, pa saj ta vikend bom itak samo pakiral (spet se selim - tokrat na vzhod) in zvečer obiskoval prijatelje. Naslednji vikend pa naj gospa Sonce vso svojo lepoto usmeri v smučišča v Švici.

Zdaj je čas...

... da obiščete London!

Funt je rekorno nizek proti evru (1:1) in sedaj je UK (ne bom napisal poceni) veliko bolj dosegljiva za turiste.

In za vse ki radi nakupujete in imate kljub finančni krizi nekaj denarcev na voljo: tu je vse totalno znižano!
Pa ne samo zaradi normalnih razprodaj po novem letu. Ne, credit crunch se kaže na vsakem koraku. Nekatere trgovine se zapirajo, druge poiskušajo vse metode... samo da prodajo kaj. Povsod so oznake; SALE 50%, 70%, ALL MUST GO, CLOSING DOWN SALE,...

Je pa res, da ni najboljši čas za obisk Londona. Je kar mraz...

Spet dosegljiv na frekvenci...

... ki se sliši. Po tem ko sem izgubil mobitel (z vesemi kontakti in številkami) v Kolumbiji, sem danes v službi dobil nadomesten telefon in isto številko. Spet sem normalno dosegljiv. :)

Hvala vsej ostali tehnologiji (email, Skype, facebook) zaradi katere mobitela niti nisem pogrešal. Še najbolj bolijo vse izgubljene številke.

Ne vem kaj jim dajejo v vodo...

... da so Kolumbijke tako lepe in zapeljive. Definitivno življenje z glasbo pomaga.

Vsi so mi govorili, da so ženske v Buenos Airesu neverjetne in ohoholala. No ja... nič posebnega. Kolumbijke pa... ma to je kot da bi Estonke pobarvali, jih navdahnili s strastjo in jih naučili gibat (če ste bili kdaj v Estoniji potem veste o čem govorim).

Najbolj znana Kolumbijka je verjetno Shakira, ki je bila rojena v mestu Barranqilla, blizu Santa Marte, kjer sem preživel 5 dni. Ne rečem, da vse šejkajo tako kot Shakira, vendar njihovo obvladovanje telesa ni daleč stran (tudi v pesmi iz linka Shakira poje, da tako gibajo v Barranqillij). Izgleda pa marsikatera še boljše.

In ko se to poveze s salso, vallanatom (polka karibske obale Kolumbije in to je trnuno najbolj popularna pesem (no me gusta!) ), reggeatonom, merengue, cumbio,... uffff... in Kolumbijke rade plešejo zeloooo blizu.

Seveda pa ni vse samo rožice. Strast jim prinese še en obraz... vse so "drama queens". Ali je vse nežno in glasek popolnoma sladek in otročji (kar sovraži Julianova žena, ki je poljakinja) ali pa vpijejo: "Prasec, na tu imaš prstan, kaj pa si jo pogledal" s solzami v očeh (to je primer, ki ga rada da Monikaaaa). Takle maš. Tam se žajfnice odvijajo dnevno! Tako da so te neskončne serije, ki jih nekateri gledate/gledajo v bistvu neke vrste reality show! :)

P.S.: Slovenke... ne bit užaljene. Super ste.

Naučil sem se oz. ugotovil sem...

... da potrebujem počitnice bolj pogosto.
... da ima srednji sloj v Južni Ameriki neprimerno višji standard življenja kot srednji sloj v Evropi - nižji sloj pa nižjega. Ergo, razlike so večje.
... da moram začeti početi nekaj družbeno koristnega. Denar v dobrodelne namene - ni to to.
... da pogrešam popolnoma sproščeno družbo.
... da je bila Kolumbija na trenutke preveč podobna Mehiki in da sem veliko poslušal o Japonski - rezultat je bila božična kriza.
... da salsa izvira iz Kolumbije.
... kako spoznati/uvrstiti osnovne ritme Latino Ameriške glasbe.
... da so pravi mojstri harmonike doma na karibski obali Kolumbije.
... da je ekonomski zlom države (Argentina v 2001) lahko pozitiven za določene stvari - dostopnost kulture in poveznost ljudi.
... da je govedina v Evropi za en k!!!
... da v Evropi ploh ne moremo dobiti najboljšega sadja.
... da je hudo ko človeku možgani pehajo, vendar da je veliko huje ko so možgani 100% in telo postopoma ugaša (parkinson).
... da sem še vedno raztresen in pozabljiv - mene Parkinson ne bo dobil z OK glavo. :P
... da je v revnejših predelih še bolj težko ločiti prav od narobe.
... da moram začeti plesat! Prostovoljke?
... da je varno in lagodno življenje kaj hitro dolgočasno in da je treba malce tvegati.
... da moram telefonske številke shraniti še kam, ne samo v telefon! :(
... še veliko je tega!

Ti trije tedni niso bili samo sproščujoči, ampak tudi velik eye opener.

Julian in Monika... hvala vama... super sta!!!

P.S.: Slike iz Buenos Airesa z nekaj komentarja dobite na linku Pobravani trenutki. Kolumbija sledi.

Ker ste spredaj...

... in ste ze vstopili v 2009, vam iz preteklosti (iz leta 2008) zelim srecno novo leto in da bi vas dan nekdo razveselil. Pa tudi vi se potrudite in narisite nasmeh na obraz vasega moza/zene, fanta/punce, vasih otrok, prijateljev... pa tudi neznancev na ulici. Nasmeh v trgovini, na avtobusu ali kjerkoli ze polepsa dan.

Jaz pa grem se na kratek pocitek, vecerjo in potem salsa do jutra, ko grem na avion in se vracam v London.