Kulturne razlike...

... me še vedno presenetijo / šokirajo.

Normalno gredo prvi pogovori v "našem mestu" v stilu: S kje si? Koliko časa si že tu? Kaj te je prineslo sem?...

No, prejšnji teden sem bil povabljen na večerjo in prijateljica prijatelja :) je začela s tem scenarijem. V mojem primeru to hitro pomeni, da jim razložim kje Slovenija je, in ne, nisem iz glavnega mesta, vendar pa sem tam preživel kar velik del mojega življenja. Tam sem se rodil in živel mojih prvih nekaj let in potem tudi študiral.
Ona: Hmmm... kako pa to, da si tam živel kot otrok?
Jaz: Študentski otrok. Moja starša sta bila oba v prvih letih študija, ko sem se rodil.
Ona: Resnično mi je žal (I'm really sorry to hear that).
Jaz (odprta usta, izbuljene oči, vilica z rižem in mesom na pol poti v usta... tišina - iščem odgovor... tišina - iščem odgovor... odločim se, za umirjeno reakcijo): Ne, ne, nič mi ni manjkalo in to res ni nekaj kar bi bilo slabo.
Ona (se odloči, da hoče vedet več): In kam ste se preselili?
Jaz: Na zahod Slovenije - blizu meje z Italijo. Majhna vas... manj kot 100 hiš.
Ona (s sočutjem v oceh): Resnično mi je žal.
Jaz (zbegan pogled, ne vem ali me zafrkava ali je resna): OK, zdaj pa zares! Moje otroštvo ne ponuja nobenega razloga za sočutje!! Resnično ne! Mojega otroštvo nebi menjal za nič na svetu! Nikoli nisem imel občutka, da mi karkoli manjka, oziroma, da sem za kaj prikrajšan (no, mogoče za kaksno uro al dve daljši izhod, ko sem bil star 15-16 ;) ). Slovenija (takrat Jugoslavija) pač ni Bangladeš in življenje na vasi ne pomeni, da si brez elektrike in vode in s pol skodelice riža na dan!!! Ja, v zgodnjih letih verjetno nismo imeli denarja na pretek, ampak kot otrok tega nisem nikoli občutil. In tudi zaradi vsega kar sta moja starša naredil kot študenta (doštudirala brez spodrsljajev, delala in vzgajala mene) in kako sta našo družino pripeljala skozi vsa leta, sta moja daleč največja vzornika. Tako da... naj ti ne bo žal, ker ti nima biti za kaj. Takega otroštva bi si lahko samo želel in ga želim marsikomu.

Šokovi... ma sej nisi verjet! Logično sklepanje: nismo imeli varuške in starši me niso poslali v privatno šolo - nesrečno otroštvo! Malo morgen :)

Za konec pa še kulturno razlika št 2, pri kateri sem se namuznil. Spet vecerja, ampak drugi ljudje, klepet o sportu, sluzbah,... res sprosceno vzdusje. Zraven mene sedi 30+ Anglezinja (ja, tudi te obstajajo v Londonu), ki se ji vidi, da je iz "boljse" druzine in ima prave manire. Bla, bla, bla... in punca se opravici, da mora od mize (ok, pac mora na stranisce) Ampak kaj rece? "Oprosti, samo nos si grem napudrat!" Skoraj me je pobralo... Potem sem se s kolegom pogovarjal, da sem bil verjetno izredno neolikan, ker nisem vstal od mize, ko je one vstala. Ni kaj... kulturni barbar s podeželja.